Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino. Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti. Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja. Vse njene slike so do konca osebne, to

Zavod Kersnikova, 21. maj ― Od januarja do aprila 2025 smo v Zavodu Kersnikova izvedli serijo delavnic, namenjeno otrokom, starim od 9 do 15 let. Delavnice so bile zasnovane in izpeljane v okviru evropskega projekta LEVERS, ki spodbuja razvoj novih učnih pristopov za soočanje s podnebnimi izzivi. Program je nastajal v sodelovanju s strokovnjaki z različnih področij – znanosti, umetnosti, prehrane in trajnosti – v procesu, ki je trajal od marca do decembra 2024. Vrsta srečanj in delavnic je pripeljala do praktične, transdisciplinarne serije delavnic, namenjene vključevanju otrok v kritične pogovore in ustvarjalne akcije v povezavi s trajnostno hrano in podnebnimi izzivi. Ker Laboratorij Rampa zaradi posledic požara ni bil v uporabi, smo se za izvedbo preselili v Center Rog, ustvarjalno stičišče v središču Ljubljane, ki nam je za izvedbo programa ponudil svoj prostor. Hrana kot izhodišče za razmislek o prihodnosti Uvodno delavnico je vodila Bibi Erjavec, ki je odprla prostor za razmislek o povezavah med prehrano, okoljem in podnebjem. Delavnica je služila tudi kot preizkusno okolje za uporabo orodja Phygital Tool, ki ga je razvila mreža DYPALL – inovativnega didaktičnega orodja, ki združuje fizične in digitalne pristope za spodbujanje demokratične participacije. Pozabite na “običajno” hrano V naslednjih delavnicah so udeleženci raziskovali alternativne vire hrane in načine pridelave. Z Bibi Erjavec so spoznavali gojenje spiruline in sestavili preproste bioreaktorje, da bi razumeli, kako lahko ta hranilno bogata modrozelena alga prispeva k trajnostni prehrani prihodnosti. Nato so pod vodstvom Roka Zalarja in Primoža Turnška iz Gobnjaka spoznavali gojenje bukovih ostrigarjev ter njihovo vlogo v regenerativnem kmetijstvu in lokalni samooskrbi. Domov so odnesli svoje kozarce s spirulino in substrat za gojenje gob, zavedajoč se, da lahko z nekaj nege v prihodnjih tednih pojedo nekaj, kar so sami pridelali. Ta znanja so se zaokrožila n

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Ali je optimizem prihodnosti pogorel, medtem ko nas vsako sekundo obdajajo tesnobni prebliski kapitalizma? V duhu tradicije prižiganja kresov na večer pred praznikom dela umetnice_ki na razstavi obujajo simboliko minulih tradicij in priklicujejo davno mrtve duhove solidarnosti, kolektivizma in delavskih pravic. Sestavljajo združeno fronto, ki prevprašuje svoj položaj v času hustle in grindset mentalitet, razlike med podeželskim in urbanim kulturnim ozadjem, trenutne ekonomske razmere in prevlado individualizma v luči tehnološkega razvoja ter naše odvisnosti od digitalnih medijev. Pridružite se nam ob ritualni aktivaciji del, v katerih umetnice_ki opozarjajo na pasti work-hard-play-hard miselnosti in vplivnežev za samopomoč, fantazirajo o upokojitvi po kvalitetnem burnoutu, obenem pa nas spodbujajo, da si zamišljamo svetlejšo prihodnosti za vse. Has the optimism of the future burned down, while the anxious flashes of capitalism envelop our every second? In the spirit of the tradition of lighting bonfires on the night before International Workers’ Day, the artists in the exhibition are reclaiming the symbolisms of bygone traditions and reawakening the long-dead ghosts of solidarity, collectivism, and workers’ rights. They form a united front, questioning their own position and ways of coping in the age of hustle mentality, the disparities between rural and urban cultural backdrops, the current economic conditions and the prevalence of individualism in the light of technological development and our dependence on digital media. Join us for the ritualistic activation of the works in which the artists warn us about the traps of work-hard-play-hard mindset and self-help influencers and dream about retirement after a quality burnout all the while encouraging us to envision a brighter future for all.